the beauty of black and white

There’s something beautiful about black and white imagery, whether it’s the pattern of newspaper typography or complex motifs of b&w photography. The absence of colour bring the shapes and light contrasts to the piedestal and creates this intriguing graphic effect. I’ve been drawing a lot lately, mostly in pencil or ballpoint pens, creating a lot of black and white illustrations in different styles. Here are some of them:

blacktop2 girl with a hat wedding2 necklace 2 TUMBLRchanel dvadressy

Advertisements

monochrome

Lately I’ve been waking up into foggy mornings, which fill my room with soft grey tones. The colours of my surroundings as I walk to work are muted, each visual element wrapped in the gloomy greyness of the fall. The vibrancy of summer is long gone, not only out on the street but also in my closet. Blacks and greys, knits and fleece are now dominating my texture/colour palette. I just decided to embrace it and enjoy this transitioning period before either snow falls or summer returns :}

moodboard3monochrome

A while ago I pampered myself with light grey neoprene top from Zara that I can finally wear now that the temperatures are a bit on the cold end. The material was kinda inspiring and it sparkled this idea of a neoprene top with leather inserts on the shoulders and other leather and lace details. Which would hold up the shape beautifully (at least that’s what I kinda speculate in my mind). Paired with knit tube skirt and low boots.

fashion some more

tk_look1 tk_look1 d

Tisti kos žameta je še vedno v svoji original obliki, in po tradiciji sem se vmes že kakih šestnajstkrat premislila kaj naj bi iz njega nastalo. Tako da je na mojem zelniku zrasla še ena ideja za majčko, ki pa počasi dobiva že svojo formo v obliki kroja (wuhu). Stay tuned :}

Still thinking about that velvet fabric piece that doesn’t want to become any upholstering project. Plus had much fun with practicing my sketching skills, photoshop colouring, design brainstorming & material combos.

sea princess

Včeraj je bil dan obsesij. Prva je dokaj neškodljivo glasbena, nekako se nisem mogla upreti želji, da ne bi po predvajanju komada Do I wanna know od Arctic Monkeys avtomatsko stisnila tisti presneti repeat. In to že od dopoldneva naprej :) Druga pa je bila podobno neškodljiva obsesija nad obleko berlinskega oblikovalca Dawida Tomaszewskega iz kolekcije pomlad/poletje 2014, ki je tako fantastično plapolala za deklico, ki jo je predstavljala, da sem si jo zaželela v svoji garderobi. Plus zraven ji je nadel še nekakšne kosmate napol rokavičke, ki so segale pod rokave obleke in okrogla očala, da je tej soft obleki dodal nekakšne hard kontrastne elemente. Sicer pa si oglejte to čudo kar sami. Tretja obsesija so seveda bili linški piškoti :)

sea princess
Ravno sem marčevki članek o barvah napletla okoli zgodbe o povodnem možu, ki živi v turkiznem svetu, v omari pa mi priročno ležijo ilustracije ribic še iz pamtiveka (beri: časov na akademiji), ki sem jih slikala za komplet kart Črni peter. In imajo take fajn vzorce, ki se lepo podajo na moje tekstilne zamisli :) Tako je ena v teh turkiznih odtenkih pristala tudi na ideji o kratki verzije oblekice iz moje obsesije številka 2, katero sem zrisala ob premišljevanju, kako naj si omislim nekaj podobnega, ampak vsakodnevno nosljivega.

Ker me je pri prejšnjem postu popolnoma presenetilo dejstvo, da je mojo objavo polajkalo tudi nekaj ne-slovensko govorečih ljudi, bom odslej dodala še angleško obnovico mojih tekstov.

I was pleasantly surprised to see people around the work liking my previous post, so I’ll include shorter English version of my ramblings above.

Obsessions are pain in the hiney, but my latest obsession is the best one: Dawid Tomaszewski s/s2014 dress (check out its awesomeness here) that was flowing so beautifully around the model, I instantly wanted a bit more wearable version for myself. Maybe shorter, so I can wear it with leggins. Since the idea of this turquoise world and sea people was already jumbling in my mind for a while and since I conveniently had some fish illustrations lying around, I took the idea of sea princess and ran with it.

green velvet

Ko sem se preselila v Šiško, je moja dragocena zbirka raznoraznih prčkarij, materialov za ustvarjanje in predpotopnih skicirk in risbic romala direkt tja, kjer je nisem rabila gledat: v omare. Daleč od oči, daleč od srca, pravijo, in tudi jaz sem na vse zadeve, ki so bile pridno pospravljene po škatlah in vrečah, priročno pozabila. Včeraj pa je splet naključij želel, da te pozabljene stvari izbrskam na plano, vsaj eno izmed njih, no :) in tako je na dan priromala vreča z blagom, ki sem ga že nekaj časa pridno hrčkala. V stanju vzhičenosti nad mojimi šivalnimi dosežki (sem si ravno predelala dolge hlače v hratke), se mi je moj predragi zeleni žamet, rezerviran za novo oblazinjenje vintage stola, zazdel prava inspiracija za kak kos oblačila.

OLYMPUS DIGITAL CAMERA

Trenutno sem s svojim stolom v sivih odtenkih čisto zadovoljna in bolj kot sem razmišljala, bolj mi je bila všeč ideja o mehkih zelenih capri hlačah njam :) Ali pa kratki majčki za čez poletne kanotjerce?

velvet2velvet1

Kljub dejstvu, da je za poletno garderobo tale žamet najbrž precej nepraktičen, me mikata njegova mehkoba in zlato-zelena barva. In pa dejstvo, da če se ne zmigam, bo še naprej ždel v omari, dokler ne bom popolnoma pozabila nanj.

v kaj vodi nepričakovana pesmica Mačka Murija

cipkasta hortenzija

In tako zdaj ob 1ih zjutraj gruntam ali bi se spravila pisat blog, hočem malo muzike, odprem youtube in tam me čaka predlog youtuba. Maček Muri by Neca Falk. Nikoli mi na pamet ni padlo, da bi tole poslušala na youtubu, ampak tam je. In tako zdaj poslušam Mačka Murija. Ne vem zakaj, ampak melodija te pesmice mi je bila vedno posebna, odkar sem jo poslušala v mojih rosnih letih, ko smo še poslušali pravljice na kasetah. Malokatera pesem, ki jih danes poslušam na raznih radijih in spletu se me tako dotakne. No, v bistvu se me drugače dotakejo. Ponavadi je to samo začasno, dokler se v moji glavi dogajajo kakšne stvari, ki se jih izvajalec trudi povedat skozi glasbo. Potem gre počasi v pozabo, dokler ne pridem v fazo, ko mi postane utrujajoča in nezanimiva. Tale Muri pa mi je enostavno všeč, všeč mi je bil takrat, všeč mi je zdaj in pomojem mi bo všeč tudi čez 20 let, če me prej ne pogazi avtobus ali pade kakšna naključna mikrovalovka na glavo. A smo kot otroci drugače dojemali stvari? Se mi zdi, da je takrat glasba imela drugačen pomen, kot ga ima zdaj.

Pa saj ni bila samo glasba. Kot odrasla oseba se obremenjujem s stotimi stvarmi, ki mi samo preprečujejo, da bi lahko iskreno uživala v stvareh, v katerih želim uživat. Ob pisanju bloga sem se še vsakič kregala sama s sabo, ali bi sploh objavljala, o čem naj pišem, ali je sploh kakšen smisel v temu.. Tudi moje želje, da bi ustvarjala kakšne odštekane obleke al pa sanjske prostore, so se mi vedno zdele butaste. Vedno znova mi je nekako uspelo pobegnit od tega, kar sem v sebi čutila da je prav, in se obrnit nazaj v tisto pričakovano smer, v “tisto pravo smer”, ker se tako pač more. Ko da bi sama sebe imela v nekem internem zaporu, iz katerega sem si grozno želela pobegnit. Pred tremi tedni me je doletela selitev, ki je prišla malček nepričakovano, v najbolj finančno neugodnem trenutku, in ki me je iskreno povedano stala precej živcev. Ravno sem se ugnezdila v neki življenjski situaciji, ki je bila dovolj v mojem comfort zonu, da o njej nisem rabila veliko razmišljat in da je življenje teklo brez večje skrbi o tem, kaj bo jutri. No, selitev me je nič kaj prijazno zabrisala čez prag, ven iz tega udobja, in long story short (da ne bomo tu do jutri) pristala sem v stanovanju, katerega stanje je precej pod rangom moje razvajene riti, ki je do sedaj živela v novem, čistem in neproblematičnem stanovanju. Tukaj pa zavoham staro mamo vsakič ko odprem vhodna vrata (ali vrata moje sobe), školjka požira slabše kot kak ostareli bolnik po operaciji in iz kuhinjskih omaric lahko s špatolo odstranjuješ maščobo. Jop, bil je precejšen šok. Za nameček sem po prihodu na novo lokacijo še zbolela s trebušno virozo. Nekje med bruhanjem in blodnjami se mi je pojavilo pereče vprašanje, kaj zaboga si sploh želim od življenja. Ali res grem v pravo smer? Vprašanje, ki sem ga z velikim trudom uspela zabasat nekam v svoje globine, da nebi zmotil mojega comfort zona. Ne vem točno kaj se je zgodilo, ampak s tem, ko sem se soočila s tem vprašanjem, mi je z ramen odpadla ena velika skala, za katero prej sploh nisem vedela, da je tam. Mislim pa, da sem končno uspela sprejet, da je odgovor na to vprašanje en velik NE. V naslednjih dneh sem ozdravela in si počasi postavila svoje stvari na mesto. Tako v sobi, kot tudi v glavi. Stanovanja sem se navadila prej kot v enem tednu. Sobo sem si nabasala s slikami, tepihi in povštri, za mislit na mastne kuhinjske omarice nimam niti časa, ker se zabavam z eksperimenti v kuhinji in čaj ob sobotah pijem čaj na mojem vintage stolu s panoramskim pogledom na (zdaj zasneženo) Šiško.

Če pomislim za nazaj, si kot otrok nisem delala problemov s tem, ali je moj življenjski prostor nadstandarden ali ne. Najlepše čase otroštva sem preživela z bratrancem v sto let stari hiši, kjer čistoča in estetika nista bili ravno top priority. A namesto umazane banje in mačjih dlak po kavču, se spomnim stvari kot so ždenje na veliki peči, kamor sem se pozimi hodila gret z deko, da me ne bi peklo v rit. Pa raziskovanja podstrešja z vonjem po prahu in kamilicah, kjer so se vedno sušila kake travce za čaje. Pa najinega živalskega vrta žuželk, ko sva lovila pikapolonice in malo manj prikupne žužke in na gozdna drevesa razobešala plakate za obisk najine zbirke, čeprav daleč naokoli ni bilo živega človeka. In metuljev borovničarjev, ki so jih bila poletja polna, z modrimi krilci in belimi pikami (če me spomin ne vara). Če si življenje oropaš takšnih doživetij in jih nadomestiš s skrbmi, a je to potem res prava pot?

Jaz mojo pot nadaljujem v malček drugačni smeri, za katero se mi vsaj trenutno zdi, da bi znala biti prava. Zaenkrat je vodila v tole, nekakšen tumblr art blog, kjer se bodo upam da nakopičile kakršnekoli stvari si bom že želela počet. Najverjetneje bo veliko kakih modnih ilustracij. Zdej grem pa spat, lahko noč!

lepe želje za novo leto

En izmed mnogih planov letos je bil tudi ta, da bi z mamo združile moči in ustvarile kolekcijo novoletnih čestitk s prazničnimi haikuji v obliki razglednic. Mama se je pridna pomigala s haikuji in jih kar nekaj spisala, sem pa zato jaz malček potštrajkala. No, vseeno nama je ena uspela :} Pa fajn je bilo risat nekaj, kar ni čičkarija na robu zvezka ali ideja za kako obleko ali prostor.. Rezultat najinega ustvarjanja si lahko ogledate spodaj, če je pa komu všeč in bi jo želel komu za novo leto poslati, pa me lahko kontaktira preko facebooka (najdeš me tukaj).

jelecki ilustracija4OLYMPUS DIGITAL CAMERA OLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERAOLYMPUS DIGITAL CAMERA

majhne stvari v življenju

Nekaj časa nazaj sem bila na obisku pri mami in pogovor je neizogibno privedel do njenih preobilnih težav, ki se zgrinjajo nadnjo in že grozijo, da jo bodo povsem zastrle. Baje pa, tako mi je vsaj takrat zatrdila, da je v življenju treba ceniti majhne stvari in da v njih trenutno najde veselje. Od takrat to misel v različnih preoblekah izbrskam vedno znova na različnih koncih, mi je pa že sredi omenjenega pogovora dalo misliti.

Iz moje perspektive namreč nekaj, kar ti nudi takšno veselje, kot ga baje nudijo te majhne stvari, že po naravi ne more biti majhno. Če nam nekaj prinaša srečo, pa naj bo to sonce zjutraj ko se zbudiš, ali pa dejstvo, da ti je roža zacvetela, potem ko si že mislil, da bo pač žalostno zelena celo poletje (ta je iz lastnih izkušenj :} ), ali pa klic prijateljice, ko ga ne pričakuješ, ali nekaj podobno “majhnega” – zakaj torej to doživljamo kot nekaj majhnega, ne pa velikega? Kdo sploh odloča, kaj je v naših življenjih majhna stvar? Zakaj smo kar privzeli, da so nekatere stvari majhne in nepomembne, če pa nam prinašajo srečo?

Predvsem stavek “majhne stvari so pomembne” se mi zdi precej nesmiseln, saj je po definiciji nekaj, kar je za nas pomembno, v naših očeh tudi veliko. Druga opcija je le, da je naša predstava o tem, kaj naj bi bilo pomembno, skregana z našimi resničnimi željami. Je že tako, da odraščamo s predstavami, kaj naj bi bilo v življenju veliko in pomembno, k čemu bi morali stremeti, potem pa nekje na polovici življenja ugotovimo, da smo si s tem samo naložili grozno breme. No, tole zadnje je povzeto iz osebne izkušnje, ampak ne dvomim, da bi se še kdo drug našel v tem. Kakorkoli, brez tega bremena je življenje lepše, pa majhne stvari se čudežno prelevijo v čudovito velike. Tako, da se ob pogovoru z mamo, ki trdi, kako je potrebno ceniti majhne stvari, človek kar zamisli.

Zanimivo, da sem se za to tematiko odločila bolj improvizorično, ker se mi že nekaj časa valja po glavi, zdaj pa ugotavljam, da bi ta izhodišča za razmišljanje prišla zelo prav tudi meni sami. V zadnjem času se soočam s situacijo, kjer se moje definicije majhnega in velikega začenjajo stapljati in resnično sem začela dvomiti o svoji sposobnosti presoje, kaj je prav in kaj ne. Zdaj po premisleku so mi stvari vsaj za odtenek bolj jasne.

updejt

metulj

Long time no blog. V zadnjem času se mi je nakopičilo toliko stvari, da sem pisanje bloga nekoliko odmaknila na stranski tir. No, bolje rečeno sem lokomotivo pospravila v garažo in na njo pozabila. Nekatere stvari so čudovite, znanka me je prosila, če bi pisala za njen spletni časopis, kar sem z veseljem sprejela. Odkrila sem spet voljo do igračkanja z risanjem in barvanjem, tako v fotošopu kot z akrili. Nekatere pa so precej manj čudovite, saj se je dečko odločil zbežati ne le na jadrnico, ampak nepričakovano tudi iz mojega življenja, tako da sem poleg lepih stvari rabila čas tudi zase in za svojo čustveno rehabilitacijo. Ravno v tem času žalovanja sem sprejela delo, kjer se počutim precej nesigurna v svoje sposobnosti, in mi to, poleg živcev, požre tudi ogromno časa. Zanimivo, ampak ravno te neprijetne situacije mi dajejo priložnost, da se soočim s stvarmi, pred katerimi bežim že celo življenje. In posledično tudi pogoje, da še z večjim veseljem delam stvari, ki me osrečujejo.

To bi bilo za danes to, delo kliče.